O karateju
Karaté je vzhodnoazijska borilna veščina, katere ime ima dvojno vlogo. Po eni strani gre za borilno veščino z otočja Okinava, razvito proti koncu 19. stoletja z združevanjem tradicionalnih okinavskih metod goloroke borbe. Po drugi strani pa se izraz karate danes, predvsem izven azijskega prostora, najpogosteje uporablja kot splošni izraz za veliko število modernih golorokih borilnih veščin, ki so se razvile na Japonskem od začetkov 20. stoletja dalje pod neposrednim vplivom okinavskega Karateja.
V obeh primerih pa gre za goloroko borilno veščino, ki vključuje tri večja področja:
- stave, udarce in blokade z rokami in nogami, ki predstavljajo osnove ali t.i. kihon,
- gibanje po določenih vzorcih, t.i. kate,
- nadzorovano borbo oziroma t.i. kumite.
Mnogo različic karateja v različnem obsegu vključuje tudi vadbo s tradicionalnimi orožji. Ta del vadbe oz. samostojna veščina rokovanja s temi orožji se imenuje Kobudo.
Poleg tehnik lahko vsebuje karate tudi filozofsko plat, tesno povezano z vadbo. Namen karateja je namreč razvoj celega človeka skozi dolgotrajno vadbo, tako v pomenu fizičnega razvoja (zdravje, borba in samoobramba, šport) kakor razvoja osebnosti in doseganja notranjega miru.
Oseba, ki vadi oz. trenira karate, se imenuje karateist. Učenci, oblečeni v bele uniforme, t.i. karategije (poenostavljeno v kimone), vadijo pod vodstvom učitelja mojstra, senseija. Kraj vadbe se na Japonskem imenuje dodžo, drugje po svetu pa so to po navadi večje ali manjše splošne telovadnice, čeprav lahko vadba poteka skoraj kjerkoli, tudi v naravi.
Beseda karate, sprva zapisana s kitajskima pismenkama 唐 – »kara« in 手 – »te«, je v dobesednem prevodu pomenila »prazna roka«, kar je poudarjalo, da se niso borili z orožjem.
V začetku 20. stoletja je prvo pismenko nadomestila 空 – »kara«, ki ima kljub enaki izgovorjavi drugačen zapis in pomeni »praznina«; označuje ne le neoboroženo borbo ampak je bila dodana tudi zaradi vplivov Zen budizma in pomeni očiščeno, osvobojeno in sproščeno stanje duha. Zaradi zgodovinskih vzrokov pa ni izključen tudi sočasen politični namen zanikanja kitajskega vpliva. Tako je karate dobil današnji pomen »prazna roka«.
Pogosto se dodaja še tretja pismenka 道 – »do«, ki pomeni »pot« oz. »način življenja« in ponazarja globljo predanost in kompleksnost veščine. Vse tri pismenke skupaj dajo popoln pomen 空手道 – »karate do« oziroma »pot prazne roke«.
Artur Aichi Švarc
Karate v Rušah
Ustanovitev društva sega v daljno leto 1975, ko je Ivan Čerič, tedaj nosilec oranžnega pasu, z nekaj svojimi prijatelji začel aktivno trenirati v Osnovni šoli v Rušah. Maja istega leta so že registrirali Shotokan karate-do klub Partizan Ruše v Društvu telesne vzgoje (DTV) Partizan Ruše. V tistem času je bil karate v Rušah še precej neznan šport in ljudje so se različno odzivali na obstoj kluba v njihovem kraju. Nekateri so se karateistov bali, drugi so prihajali izzivat, ko so trenirali. Vendar se je karate v rušah kljub temu močno uveljavil in zakoreninil, kar dokazuje že več kot 30 let obstoja kluba. Zanimanj e za karate je hitro naraščalo predvsem med mladimi, ki so se v vedno večjem številu začeli vpisovati v ruški karate klub. K velikemu članstvu je prispevala predvsem Srednja kemijska šola v Rušah, ki je bila takrat zelo obiskana in številni dijaki so se vpisali h karateju. Sensei Ivan Čerič se spominja, da se je ob nekem vpisu včlanilo kar 93 novincev, od tega kar 40 deklet iz omenjene šole.
Shotokan karate-do klub Ruše je bil aktiven tudi na organizacijskem nivoju. Že od leta 1977 naprej so vsa leta v mesecu maju prirejali Pokal Dneva mladosti kot počastitev praznika Dneva mladosti in praznika Telovadnega društva Partizan Ruše ter kot praznovanje ustanovitve oziroma registracije kluba. Danes ta turnir organizira S.K.I. zveza Slovenije pod imenom Mednarodni S.K.I. turnir za pokal Shotokan Slovenije. Januarja leta 1978 je ruški klub prvič organiziral turnir z imenom Pohorski bataljon, ki je posvečen v letu 1943 padlemu Pohorskemu bataljonu.
Skozi leta so se menjavali člani kluba, nekateri so odhajali, drugi prihajali. Vedno pa je aktivno treniralo približno 100 članov, ki so imeli treninge v več skupinah. Iz leta v leto se je porajalo vedno več dobrih tekmovalcev, ki so tekmovali in dosegali vidne rezultate na republiškem in državnem nivoju takratne Jugoslavije. Klub se je izpopolnjeval tudi na strokovni plati. Sensei Ivan Čerič je vzdrževal stike s svojim učiteljem in vzornikom Japoncem Takashijem, ki je deloval v Ljubljani. Takashi je dva do trikrat letno prihajal v Ruše in pri njem so člani tudi polagali izpite za višje pasove.
Konec 70. in v začetku 80. let se je začel razvijati tekmovalni sistem tako v Jugoslaviji kot tudi v Sloveniji. Obstajala je zvezna liga na nivoju republike Slovenije. Klub Ruše je bil več let zapovrstjo prvak te lige v Sloveniji in tako so se udeležili druge zvene lige na nivoju Jugoslavije, kjer so leta 1989 in 1990 dosegli odlično drugo mesto. Klub Ruše je že v prvih letih svojega delovanja vzgajali številne vrhunske tekmovalce,ki so, predvsem v mladinski konkurenci, postali republiški in celo državni prvaki Jugoslavije in se tako uvrstili v jugoslovansko reprezentanco. Na primer ruški tekmovalec Mehmedti Fadil se je dvakrat udeležil evropskega prvenstva z mladinsko reprezentanco Jugoslavije.
Leta 1983 je klub Ruše prenehal sodelovati s Takashijem, ker se je ta zaradi takratnih dogodkov umaknil iz karateja. Klub Ruše z Ivanom Čeročem na čelu je začel navezovati stike z S.K.I. zvezo Švice. Najprej so to bili prijateljski stiki in tekme s klubom Aarau iz Švice, kasneje pa se je to sodelovanje razširilo na nivo zveze v Švici. Poleg tekmovanj v Švici je ruški klub tekmoval še v drugih državah in seveda dosegel dobre rezultate. Veliko let so se redno udeleževali turnirja v Nemčiji, v Ingolstadtu, kjer so imeli prijateljske vezi s trenerjem Gezo Abrahamom. Velikokrat so potovali tudi na tekmovanje v Avstrijo, na Češko, Slovaško, Madžarsko, Italijo in Švico.
Na tem mestu bi omenili še nekaj imen, ki so doprinesli k dobrim rezultatom kluba Ruše. Po prvih tekmovalcih, ki so dosegli vidne rezultate, le prišla naslednja generacija tekmovalcev, kjer izstopata predvsem brata Gričnik in za njima Branko Konjiček ter brata Boris in Danilo Budja, ki sta oba viceprvaka Jugoslavije med mladinci. Takrat je za Ruše tekmovala tudi zelo dobra ekipa mladink. Suzana Kojc, Mirjana Halič, in Mirjana Krčmar so bile dva ali trikrat prvakinje Slovenije v katah ekipno. Zelo dobra v katah in kumiteju je bila takrat tudi Irena Masilo. Za njimi sta bili uspešni predvsem Alina Cunk in Bojana Šumer, ki že sodita v novejšo garnituro tekmovalcev po letu 1985. Po tem letu so bili v ospredju še Branko Vališer, Arnold Skuhala, Kamil Fras, priključil se je tudi Anto Lučič. K rezultatom Ruš predvsem v ligaških tekmovanjih je veliko prispeval tudi študent iz Afrike Lino-Mutna Brimpande. Lino je sodeloval tudi na Svetovnem SKIF prvenstvu v Dusseldorfu, kjer je dosegel 8. mesto v kumiteju. Na tem svetovnem prvenstvu je bil uspešen tako v katah, kot tudi v kumiteju že omenjeni Marjan Videnšek. Naj omenimo še nekaj tekmovalcev, ki sicer niso trenirali v Rušah, so pa tekmovali za Ruše v drzgi zvezni ligi Jugoslavije. Med drugimi so to Zdravko Romih, Veljko Kajtezi in Milenko Rajlič.
V času Jugoslavije je torej klub Ruše aktivno deloval in uspešno tekmoval tako doma kot v tujini. Shotokan karate-do klub Partizan Ruše na tekmovalnem in strokovnem nivoju sodil med tri najboljše klube v Sloveniji. V Rušah so trenirali številni člani iz drugih krajev Slovenije, ki so kasneje ustanovili svoje klube po Sloveniji in tako širili ruško karate šolo. Omenili smo že Zdravka Miklavca in Marjana Videnška, ki sta oba trenirala in uspešno tekmovala za Ruše, kasneje pa sta ustanovila svoje karate klube. Sensei Ivan Čerič pravi, da bi klub Ruše lahko imenovali zibelko Shotokana in kasneje S.K.I. karateja v Sloveniji.
Po letu 1990 in 1991, ko se je Slovenija osamosvojila, je prišlo tudi do sprememb na področju organizacije karateja. Klub Ruše je ostal zvest S.K.I. zvezi Slovenije in je tudi ogromno prispeval k razvoju te zveze na tekmovalnem in strokovnem nivoj. V Rušah je bilo in je še organiziranih veliko tekmovanj in seminarjev. Gostovala so že znana in cenjena imena japonskih inštruktorjev, med njimi že večkrat Kancho Hirokazu Kanazawa, pa tudi Shihan Koga in Shihan Kawasoe… Leta 1994j e kar pet članov kluba Ruše zastopalo S.K.I. reprezentanco na Svetovnem SKIF prvenstvu v Jokohami na Japonskem, in sicer Kamil fras, Arnold Skuhalo, Anto Lučič, Branko Vališer in Alina Cunk. Predstavniki Ruš so bili tudi na Svetovnem SKIF prvenstvu v Milanu v Italiji 1997, in sicer Anto Lučič in Mateja Breznik.
Po letu 1985 se je Ruški klub razširil v Lovrenc na Pohorju in v Selnico, kjer so se razvile udarne sekcije mladih. Ko so ti mladi dosegli višji pas, so prihajali na treninge v center v Ruše. Seveda pa so se ti klubi z odhodom nekaterih članov iz Ruš po letu 1994 osamosvojili, vendar pa jih še vedno vodijo karateisti, ki so svoje prve korake v karateju in svoj napredek do uspešnih tekmovalcev in inštruktorjev naredili prav v klubu Ruše.
V zadnjem času po letu 2000 je najuspešnejša članica kluba Matej Breznik, ki je večkratna državna prvakinja Slovenije v katah in kumiteju. Mateja je hkrati motor in gonilna sila državne S.K.I. ekipe žensk, ki je na zadnjem svetovnem prvenstvu v Tokiu 2006 in Evropskem prvenstvu na Sardiniji 2007 osvojila srebrno medaljo. Prav tako je nosilka bronaste medalje posamezno v izvedbi kat iz Evropskega prvenstva v Ukrajini 2004 in Sardiniji 2007.
Skozi vsa ta leta je Ruško karate šolo obiskovalo najmanj 5000 karateistov. To pomeni takih, ki so se vpisali in zaključili vsaj začetniški tečaj. V tem času se dogaja, da svoje otroke vpisujejo tisti, ki so včasih trenirali in se potili v matičnem klubu Ruše. Nemogoče je našteti številne rezultate in uspehe, ki jih je dosegel klub Ruše zagotovo pa se je v vseh letih nabralo preko 400 individualnih pokalov in okoli 200 ekipnih.
Karate v Sloveniji
Karate je v Sloveniji prisoten že več kot 40 let. Razvoj na našem ozemlju je pomembno povezan z razvojem karateja v bivši Jugoslaviji.
Kot pionirje karateja na slovenskem se po navadi omenja naslednje osebe:Jože Kukovec in Boris Vodopivec
– delovala sta v okviru Judo kluba Branik in prirejala demonstracije za prijatelje
– Stane Iskra – ustanovitelj karate kluba (KK) Krško (1967), prvega v Sloveniji nasploh
– Ervin Pečnik – ustanovitelj KK Ravne na Koroškem, prvi predsednik Karate odbora Slovenije
Prva širša karatejska organizacijska struktura je bil Karate odbor Slovenije, ustanovljen leta 1968 pod okriljem Judo zveze Slovenije. Naslednje leto se je preoblikoval v samostojno Karate zvezo Slovenije (KZS). KZS je delovala do leta 1975, ko se je zaradi krize preoblikovala v Zvezo karate organizacij Slovenije (ZKOS). Po osamosvojitvi Slovenije, leta 1991, se je ponovno preimenovala v KZS.
Leta 1969 je bilo v Sloveniji oblikovanih 7 karate klubov z okoli 500 aktivnimi člani. Nosilec najvišje formalne stopnje je bil do takrat Ervin Pečnik (rjavi pas), prvi evidentirani nosilec mojstrske stopnje pa je postal Stane Iskra leta 1971.
Razvoj karateja v Sloveniji je bil povezan z dvema večjima državnima organizacijama tistega časa, Karate odborom Jugoslavije (kasneje Karate zveza Jugoslavije – KZJ, Beograd) in Zvezo karate klubov Jugoslavije (ZKKJ, Zagreb); s strani Zveze telesnokulturnih organizacij Jugoslavije je bila priznana le prva in trenja med obema vejama so se odražala tudi v Sloveniji. Nemalo vpliva pa je imel tudi razvoj in trenja znotraj mednarodnih organizacij v Evropi in na Japonskem (EUK, EKF, WUKO, JKA, ITKF, WKF…) v času vse do osamosvojitve Slovenije.
V splošnem sta bili v Sloveniji v začetkih prisotni dve večji veji stilske opredelitve:
– šotokanska, v začetku povezana predvsem z KZJ in bratoma Jorga, preko njiju s Taidžijem Kasejem, kasneje pa z Tokuhiso Takašijem
– budokaiska, v začetku povezana z organizacijo Emina Topiča (kasneje v okviru ZKKJ)
Obe veji sta soobstajali in se občasno tudi povezovali v okviru tekmovanj in seminarjev. Do sredine 70. let je bila številčnejša budokaiska veja, kasneje pa je začela prevladovati šotokanska. Po letu 1980 pa se začno v Sloveniji gojiti tudi drugi stili karateja, vendar nikoli ne presežejo dveh najštevilčnejših.
Obe usmeritvi sta doživljali vzpone in padce, predvsem z organizacijskega vidika in notranjih trenj. Šotokanska je kmalu začela gojiti tudi športno zvrst karateja, ki je ščasoma prevladovala, kar je pripeljalo do oblikovanja novih organizacijskih struktur, ki so poudarile tradicionalno zvrst ali druge stile karateja. Budokaiska veja se je sredi 70. let razcepila v dve večji smeri:
– Jugokai, pod vodstvom Rudolfa Jakhela se je odcepila od matične zagrebške ustanove; v 80. letih se je preoblikovala v moderni športni karate
– Budokai, pod vodstvom Vlada Paradižnika do začetka 80. let še povezan z matično ustanovo v Zagrebu, kasneje pa odcepitev in preoblikovanje v Sankukai.
Dojo kun
Dojo kun je skupek načel, v katerih najdemo bistvo učenja karateja. Ta načela onemogočajo, da bi na Shotokan karate gledali le kot na naključno sproščanje energije in agresivnosti ali le kot samo tekmovalni šport. Razumevanje dojo kuna deluje kot protiutež fizičnemu naporu, ki ga premagujemo na treningu, ter pojasnjuje vztrajanje v karateju. Dojo kun so načela, ki imajo svoj izvor v filozofiji, na kateri temeljijo borilne veščine. K uresničevanju teh načel bi moral težiti vsak karateist, ki želi razviti svoj karate do nivoja veščine. Načela dojo kuna imajo svoj izvor pri okinavskih učiteljih karateja in so se prenesla vse do danes. V borilnih veščinah se uporablja veliko verzij in interpretacij dojo kuna. Večina verzij v Shotokan karateju temelji na tisti, ki jo je napisal Gichin Funakoshi.
Na Japonskem pogosto recitirajo dojo kun po koncu treninga, kar pa je na zahodu bolj izjema kot pravilo. Skozi uporabljanje in ponavljanje dojo kuna postanejo te ideje ponotranjene, kakor se ponotranji tehnika, ki jo večkrat ponavljamo. Načela se vedno recitirajo jasno in glasno na koncu treninga. Ponavadi najstarejši v vrsti (SENPAI) recitira eno načelo, ostali v skupini pa ga za njim ponovijo.
DOJO KUN:
HITOTSU: JINKAKU KANSEI ni TSUTOMORU KOTO
HITOTSU: MAKOTO no MICHI o MAMORU KOTO
HITOTSU: DORYOKU no SEISHIN o YASHINAU KOTO
HITOTSU: REIGI o OMONZURU KOTO
HITOTSU: KEKKI no YU o IMASHIMURU KOTO
ENA: Truditi se za izboljšanje značaja.
ENA: Braniti poti resnice.
ENA: Vzgajati moč duha.
ENA: Spoštovati načela etike.
ENA: Izogibati se nespametnemu vedenju.
Beseda HITOTSU pomeni ENA, beseda KOTO pa STVAR. V splošnem to pomeni, da je vsako načelo v dojo kunu enako pomembno in zaradi tega niso oštevilčena po stopnji pomembnosti, ampak je vsako načelo ena, prvo, najpomembnejše.
Truditi se za izboljšanje značaja
To je najverjetneje najbolj znano in razširjeno načelo. Karateisti ga velikokrat tudi označijo kot glavni razlog za ukvarjanje s karatejem. Pomeni, da je karate kot veščina veliko več kakor samo moč, hitrost, vzdržljivost. Vsi začetniki, še posebej otroci, bi se morali skozi discipliniran in nepopustljiv trening naučiti, kako pomemben je značaj človeka, predvsem izpopolnjevanje značaja. Pri začetnikih se začne gradnja značaja pri izboljševanju osnovnih karate tehnik s ponavljanjem. Tekmovalni duh se bo razvil vzporedno z razvojem samozavesti. Samozavest pa se bo razvila iz vse močnejših, pravilnejših in učinkovitejših karate tehnik. Načelo uči: naučite se uporabljati duha, ne samo za borbo, ampak tudi za premagovanje osebnih problemov, še posebej v težkih časih, družinskih neskladjih ali službenih problemih. Za dosego takšnega duhovnega nivoja je treba prehoditi dolgo in težko pot – veliko treningov in znoja. Ko pa je enkrat ta stopnja duhovne razvitosti dosežena, nam to daje življenjsko korist notranje moči in miru. Boljši je naš znašaj, boljše možnosti bomo imeli za življenje v skupni harmoniji. Ob večji toleranci ter odprtosti do drugih ljudi in njihovih mnenj bi lahko znatno prispevali k zmanjšanju nivoja agresivnih situacij in soočanj.
Braniti poti resnice
Bodi pravičen do sebe in do drugih ter zvest svojemu delu. Zvestoba je močna samurajska tradicija, stara več stoletij. Zvestobo izkazujemo svojemu senseiju, doju, veščini. Vsak učenec bi moral biti zvest svojemu učitelju in mu slediti, kakor so včasih samuraji bili zvesti in so sledili svojim fevdalnim gospodarjem, tudi v smrt brez kakršnega koli odlašanja, če je bilo to potrebno. To se sicer sliši zelo nenavadno in nerealno za današnji čas, je pa tudi nesmiselno, da bo učitelj prenašal vso svoje znanje na nekega učenca, ki lahko vsak trenutek odide. Učenec skozi leta treniranja dokaže svojo pripadnost učitelju. Učenec bo zaradi svoje pripadnoste in zvestobe učitelju nagrajen. Učitelj bo nanj prenesel veliko količino znanja in izkušenj, vez med učencem in učiteljem se bo povečala in utrdila, kar pa je osnova za uspešno učenje.
Vzgajati moč duha
Na splošno se to načelo razume kot spodbujanje udeležencev v doju, da se pri svojem delu čim bolj trudijo. Vsak prihod v dojo zahteva in pričakuje stoodstotni trud v učenju karateja. Učitelj pričakuje vso pozornost učenca in učenec mora pričakovati vso pozornost in prizadevanje učitelja. Osredotoči se, da boš opravljal naloge po svojih najboljših močeh, pravi načelo. Nekatera gibanja in motorika je težja kakor druga. Če karateist ne bo poizkušal in se trudil razumeti, ne bo nikoli uspel pravilno izvajati teh gibov in jih razumeti. Povsem razumljivo je, da se ljudje med seboj razlikujemo in da se razlikujejo tudi fizične komponente posameznih ljudi. To je popolnoma jasno. Boljše, kakor koncentracija in osredotočenje na tisto, kar ne moremo narediti, je koncentracija in osredotočenje na tisto, kar lahko naredimo in znamo. Ves čas učenja dajaj svoj maksimum. To je vse, kar kdo od tebe kadarkoli pričakuje. Za dosego zadanega cilja – mojstrstva borilne veščine, je potrebna popolna predanost in vezanost.
Spoštovati načela etike
To načelo uči: bodi vljuden, ker nihče ne mara tistih, ki delajo težave. Od karateista se pričakuje, da se lepo obnaša na treningu, v razredu in v vsakdanjem življenju. Lahko se zgodi, da se nekdo ne bo strinjal z nekaterimi zahtevanimi načeli etike. Ampak kljub temu, dokler si v doju, se od tebe pričakuje spoštovanje teh načel etike, da si vljuden in spoštljiv ves čas. Spoštovanje drugih je zelo pomemben del japonske in okinavske kulture in je zato skupno z borilnimi veščinami. Gichin Funakoshi je poudarjal, da se karate začne in konča z etiko. Dejal je tudi, da brez vljudnosti ni doja. Etika doja je natančno definirana. Pravilno se priklanjaj, kaži spoštovanje karkoli delaš in kamorkoli greš. Pokaži spoštovanje tudi do ostalih: senseiju, staršem, učitelju v šoli, zakonu, preminulim, naravi. V težki situaciji nas vljudnost in spoštovanje lahko reši potencialnega nasilja in nevarnih situacij.
Izogibati se nespametnemu vedenju
Zaželjeno je izogibanje nespametnemu vedenju. To je vedenje, za katerega sami menimo, da ni pametno. Pri tem načelu je poudarek na nasilnem vedenju. Pomeni, da se je treba izogibati nasilnemu vedenju, če to le mogoče. V to kategorijo pa ne uvrščamo samo nasilnega vedenja, ampak tudi druge oblike vedenja, ki imajo takšne ali drugačne negativne posledice. Gre za dejanja, ki so formalno ali neformalno nesprejemljiva za družbo. Klasifikacije različnega vedenja v razred pametnega ali nespametnega bi se morali naučiti skozi karate pot. Če premislimo o problemu na miren in racionalen način, bomo najverjetneje razvili boljšo rešitev, kakor rešitev, ki je nastala pod stresom. Učenje kontrole svojih čustev in emocij je zelo pomembna smernica. Načelo preprosto prosi, da pazljivo premisli, preden ukrepaš. Zapomniti si je treba, da za vsako akcijo sledi takšna ali drugačna reakcija, zato razmišljaj o posledicah, preden ukrepaš. Duh karateista je nepremagljiv, zato moramo svoje znanje uporabiti le za upravičene in moralno sprejemljive namene, kakor bi lahko rekli za samoobrambo oziroma zaščito sebe ali drugih. Oseba z dobrim značajem je zmožna odstopiti od pretepa, zato ker ima svoje telo in čustva pod nadzorom in je umirjen v svoji notranjosti. Ne čuti potrebe po preverjanju svojih sposobnosti na ulici. Zmaguje brez borb in ne bo ničesar obžaloval, saj nihče ne bo ranjen.
NAMEN DOJO KUNA
Namen dojo kuna je postaviti etične predpostavke za treniranje Shotokan karateja in usmerjati otroke, ki se ukvarjajo s karatejem, v pravilno uporabo naučenih veščin. Dojo kun nas usmerja po poti do najvišjega cilja treniranja – obvladovanja samega sebe. Konec koncev, gole tehnike so nepomembne, če jih posameznikov duh ne razvija in ponotranji. Z resnim učenjem tehnike, vsebovane v teh na prvi pogled preprostih načelih, karateist začne s svojim napredkom na poti borilne veščine.
Omenjena načela so bila postavljena z namen zaščite borilnih veščin in preprečevanja njihove zlorabe. Zavedati se namreč moramo, do so lahko ljudje, ki obvladajo borilne veščine in jih zlorabljajo, celo življenjsko nevarni. Zato je zelo pomembno, da učitelji neprestano opozarjajo svoje učence na pomembnost in pravilno razumevanje dojo kuna.
Najvišji cilj umetnosti karateja ni v zmagi ali porazu, temveč v popolni osebnosti udeležencev.